Danes sem se spet potepal po in nad Podvolovljekom. Glede na to, da v zadnjih mesecih nismo ravno trpeli pomanjkanja sonca v višavah, me ni motilo, da velik del ture poteka v gozdu in senci. Sploh, ker je bila skoraj cela pot pod snegom in je vsaj izgledalo zimsko.
Zjutraj je bilo pri Riherjevi kmetiji še pošteno mrzlo, a pot kmalu postane strma in sem se hitro ogrel. Nekaj jih je plezalo slap Cuc, jaz sem ga šel pogledat na poti nazaj. Višje ob poti sem se ustavil pri Riherski jelki (hojki), ki tam vztraja že več kot 250 let! Glavni vrh je oklestila strela, a starka se ne da in poganja stranske veje, ki že segajo med najvišje vrhove.
Le malo naprej sem prišel do sedla Kal nad katerim se dviga strmi Rogatec (zaradi oblike mu rečejo tudi Mrtvi menih). Pot je lepo speljana po izredno strmem pobočju in nato po izpostavljenem grebenu do vrha. Kljub navidez skromni višini prekaša okoliške vrhove, kar seveda pomeni lep razgled na vse strani.
Ko sem se naužil sonca in razgledov, sem sestopil po isti poti, kjer sem naredil ovinek mimo slapa Cuc. Mimogrede sem se sprehodil še do Repovega slapa in se ustavil pri Žagerskem mlinu. Lep dan v lepih krajih.
Primož Blaha 
A potem je Avstrija odpadla? Škoda da nisi rekel – z Ano in Lovrotom smo šli na Mrežce. Pa še na sprehod po jezeru na blejski otok 🙂 Naslednjič gremo skupaj!
Naslednjič skupaj na Mrežce, ja. Ampak ko bo sneg!! 😉