Po pomladnih dneh tu spodaj danes spet en zimski dan tam zgoraj. Prvič v sezoni (ki je menda tako slaba?!) sem šel na turo, kjer me je čakala 1 ura hoje do snega – in, kar je huje, tudi peš sestop nazaj. Ampak take so te pomladanske ture. Sicer pa imam neko posebno naklonjenost do Stenarja in sploh te okolice, torej ne bo pretežko nekaj truda.
Novega snega ni prav veliko, je bilo pa v senci pod Stenarjem pošteno mrzlo! Šel sem čez Stenarska vratca, kjer je snega že premalo za smuko. No, šlo bi, ampak zame preveč neudobno (v smislu poguma). Do vrha potem brez težav, tudi zahvaljujoč predhodnikoma za gaz. O razgledu ne bi, saj pravim, da je krasno.
Kakšne gneče ni bilo, vsi pa so se odločili za smučanje čez Sovatno. Zgornji del je res zgledal lepo, ampak sem se bal, da bo smuke zelo kmalu konec. Zato sem prečil nazaj pod Stenarskimi vratci in še malo nižje pod Križem. Potem pa spet peš naravnost navzgor do grebena, tik pod vrhom Križa. Tudi tam začuda nikogar, niti gazi proti vrhu. Jaz sem se seveda potrudil za tistih 5 minut vzpona.
Nekaj jih potem le prišlo, jaz pa sem ujel menda kar optimalen čas za smučanje. Če je bilo s Stenarja fajn, je bilo pod Križem enkratno! Le nižje je snega zelo malo. Nekako se med rušjem prismuča skoraj do potoka, kjer že prevladuje pomlad. Kaj več pa že nimam napisati, saj so slike bolj zgovorne. Krasen dan pač.
Primož Blaha 