Danes ena bolj počasna, na zahod, kjer bo več sonca. Res se je pri Martuljku pokazalo modro nebo, tako da sem se spotoma ustavil pri Zelencih, od koder je lep razgled na Ponce, ki so se kopale v jutranjem soncu. No, ko sem prišel na drugo stran v jezersko dolino, so se od nekje nabrali oblaki in zavili vrhove v belino. Kot kaže, bo razgled enak včerajšnjemu…
Pa nič hudega, tudi današnja pot je vse prej kot dolgočasna! Začel sem pri spodnjem jezeru po poti št. 512, ki se povzpne na greben in čez Švabešco, ves čas pa se odpirajo razgledi. Spodaj je bilo sicer opozorilo, da je pot zaprta, a sem se vseeno odločil, da vsaj poizkusim. Kot sem se bal, je bil probilem v zgornjem delu, kjer pot preči nekaj podrtih grap. K sreči je problematičen le kratek del in z nekaj previdnosti je šlo, ni pa ravno priporočljivo.
Naprej se pot kmalu pridruži tisti od koče Zacchi in se vzpne skozi idiličen macesnov gozd v objemu divjih neprehodnih grebenov, ki so se dvigali v meglo. Zanimivo kakšna divjina – in takšna tišina! Ne razumem sicer zakaj markirana pot pripelje do škrbine, ne pa tudi na vrh Male Ponce, ki je čisto blizu. Vsekakor bo treba še kdaj tja gor, okolje je res čudovito. Če bi dodal še razgled, ki sem ga danes zgolj slutil, je to res lep kotiček.
Sestopil sem mimo Zacchija, kjer je bilo ljudi kot na Šmarni. Nazaj v dolini pa sem imel končno razlog, da sem se sprehodil okoli Zgornjega in Spodnjega jezera do avta. Ponovitev obvezna!
Primož Blaha 