Zaključna, ledeniška tura visoko v osrčju Visokih Tur s Freeaprroved tečajem. Ti konci so dobili precej več snega kot naše gore, tudi nadmorske višine so občutno višje – pa kljub temu so sredi marca razmere že čisto prvomajske…
Lep vikend je zvabil ogromno ljudi v hribe, tudi take obljudenosti pri nas nismo vajeni – seveda je pa res, da so tam tudi razsežnosti večje. Izhodišče je pri Lucknerhaus (1920m) nad Kalsom, cca 3 ure vožnje iz Ljubljane in v soboto ob 8h smo že komaj dobili prostor za parkiranje. Snega je bilo še ravno dovolj, da se prismuča do avta, čeprav danes, ko to pišem mogoče že ni več tako…
Naša ekipa je tako polno otovorjena zagrizla po dolini navzgor proti Grossglocknerju, ki je naslednja dva dni pritegoval naše poglede, vse naokoli pa neskončna smučarska pobočja, ki so tudi ob pomanjkanju snega vzbujala skomine… Sonce nas je celo pot neusmiljeno pregrevalo, ampak mudilo se nam ni. Mimo Lucknerhütte (2241m) smo sredi dneva prišli do cilja prvega dne – Stüdlhütte na 2802m.
Tam smo imeli daljšo pavzo, ki pa sva jo z Mihatom izkoristila za skok na Fanotkogel (2905m) tik nad kočo. Nekaj lažje plezarije po večinoma kopni skali, kar je zoprno v pancerjih, ampak za razgled se je definitivno splačalo! Popoldne smo imeli vaje za hojo v navezi po ledeniku, zvečer pa nas je čakal še največji napor dneva – večerja! 😉
Koča nič kaj ne spominja na naše planinske koče, ampak bolj na hotel, precej velik, lepo urejen – in nabito poln! Polpenzion stane 40€ (s planinsko izkaznico), ampak samopostrežna večerja je res okusna in zelo obilna, tako da smo kar kmalu omagali… 😉
V nedeljo nas je pričakalo jasno jutro in obilen hotelski zajtrk. Prvo strmino nad kočo smo šli peš z derezami in kmalu smo se znašli na približno 3000m na robu ledenika Teischnitzkees. Tam smo šli na smuči, se navezali in pričeli položno ampak dooolgo prečenje proti vrhu Teufelskamp (3511m). Ampak že dopoldne so se pričeli poditi oblaki nad vrhovi in kakih 100m pod vrhom smo se iz sonca kar v trenutku znašli v gosti megli, mrzlem vetru in skoraj ničelni vidljivosti… Malo smo še vztrajali v upanju na razjasnitev ampak kmalu je bilo jasno, da bo bolj pametno obrniti.
Po isti poti nazaj nas je še vedno čakalo kar 1500 višinskih metrov spusta in k sreči smo kmalu prišli pod mejo oblačnosti, tako da se je vidljivost izboljšala, nazaj pri koči smo imeli celo spet sonce… Žal je bilo ta dan premalo sonca in preveč vetra, tako da podlaga ni skoraj nič odjenjala in smuka ni bila ravno uživaška. No, nižje v dolini smo se spet znašli v mesecu maju in smo vsi brez težav ter polni novih vtisov in izkušenj privijugali nazaj do izhodišča.
Letošnja smučarska sezona je torej v zadnjih izdihljajih, ampak saj bo kmalu tu nova in z njo upam da tudi nova priložnost spet v te čudovite konce – pogledat zamujeni razgled s Teufelskampa! 🙂
Primož Blaha 