Kok – Lepi Vršič – Konjščica 16.2.2013

Tudi v naših hribih je te dni prava zimska idila! Zato sva se včeraj z Deanom odpravila v vzhodne Karnijske Alpe, ki so lepo zaobljene in kot nalašč za turno smuko! To sicer pomeni tudi, da so zelo obiskane in kakšna pobočja so že podobna pravim smučiščem, vseeno pa sva našla še nedotaknjene predele. In v tako lepem dnevu je bila to res odlična izbira.

Izhodišče je zelo lagodno, na višini 1130m v dolini Ukve (Ugovizza). Od tam sva šla proti zahodu po lepo utrjeni špuri do sedla med Kokom in Lepim Vršičem (1814m). Najprej sva se usmerila levo na Kok (Monte Cocco, 1941m) in odsmučala tisti kratek del nazaj do sedla. Bilo je že spihano, napihano, skorja – skratka ne ravno uživaško (verjetno bi bilo bolje smučati v dolino proti vzhodu).

V vsakem primeru je bilo smuke zelo malo, na sedlu pa zopet pse gor in na drugo stran na Lepi Vršič (Cima Bella, Schonwipfel, 1911m). Večina je smučala po isti poti nazaj v dolino, kjer pa je bilo že vse zvoženo in ni zgledalo posebej mikavno. Midva sva odsmučala proti SV, kjer je bil v gozdu še odličen in povsem nedotaknjen pršič! Super, ampak kratko.

Zelo kmalu sva namreč prišla do sedla Mrzli studenec (Forc. di Fontana Fredda, Kalten Brunner, 1693m) in tam še enkrat vpregla pse za še en vzpon na Konjščico (tudi Krošove skale, Monte Sagran, Sagranberg, 1931m). Ta del vzpona v nedotaknjeni belini je bil najlepši, a tudi najbolj naporen, saj se je ugrezalo kakih 30cm. Višje na grebenu sva sicer naletela na osamljeno smučino, ki pa je bila za vzpon le delno uporabna.

Prav nič naju ni mikalo smučati nazaj po isti smeri, saj je bila tam povsod zoprna skorja. Zato sva odsmučala spet proti SV, kot priporoča tudi Vid Pogačnik v svoji (sicer odlični) knjigi. Omenja lepa pobočja, nato pa smuko kar po dnu grape potoka Dolinca. Zgoraj sva res uživala na tistih lepih pobočjih v redkem gozdu, nižje pa naju je teren usmeril v grapo po kateri naj bi prišla do sedla Lom.

Tam pa je bilo smučanja konec, saj je šlo bolj za prebijanje in plezanje čez razne ovire v zelo razgibanem in nesmučljivem terenu. S smučmi na nogah je bilo kar štorasto, brez smuči pa je napredovanje v tako globokem snegu praktično nemogoče. No, na koncu sva se precej nasmejala vsem komičnim situacijam, kar je pa menda tudi zdravo! 😉

Predvidevam, da bi morala smučati še bolj levo (proti severu) in se izogniti tisti grapi (?). Midva sva se na koncu po nekaj telovadbe le prebila do planine Dolinca in preko Sedla Lom (1499m) po gozdni cesti prismučala nazaj vse do avta. Lepa krožna tura, z nekaj lepimi zavoji v deviškem pršiču, predvsem pa v idilično zasneženih hribih, tako da nama tudi tista grapa ni pokvarila splošnega vtisa!