Vsake toliko pride polna luna na lep in jasen dan. Če pa je poleg tega še sneg (in to veliko snega!), v dolini pa megla, potem se res splača nekam višje! Zato sva šla z Deanom na pohod po Veliki planini, ki je vedno lepa, takole pa še sploh nekaj posebnega!
Začela sva pri Kranjskem raku, takoj po sončnem zahodu. Najprej po cesti, ki je splužena skoraj do tal in je bila nazaj grede precej neugodna. Kmalu naju je pozdravila luna in so se prikazale zvezde na jasnem nebu. Potem pa kar naenkrat – tema, črno nebo!? Pa tako obetavno se je začelo… Kljub vsemu sva vztrajala in se višje znašla v zoprni megli. Že sva razmišljala, da počasi zaključiva, saj tole res nima smisla. Ampak ne, glej luno! Mogoče pa bo? Ne? Greva še malo naprej… Bo? Seveda bo!
Pri Gojški planini sva prišla nad meglo in pred nama se je odprla zimska pravljica v srebrni mesečini! Kakšno veselje je pohajati tam visoko pod nebom, spodaj mestne luči utopljene v megli, vse naokoli bleščeča belina, zgoraj pa nebo posuto z zvezdami in luno, ki prijazno sveti na poti.
Šla sva do Domžalskega doma na Mali planini, potem pa še na bližnji Poljanski rob (1570m), kjer sva se naužila razgledov na Grintovce in Ljubljansko kotlino. Bilo je pa kar mraz, zato sva se kmalu odpravila nazaj. Na vrhu je bilo nekaj res uživaških zavojev, potem sva prešla na južna pobočja, kjer je bila pa že grozna skorja. Pod Malo planino sva šla v gozd, našla še nekaj solidnega pršiča in nižje ujela že zvoženo cesto nazaj do izhodišča.
Smuka torej niti ni bila tako slaba kot sva se bala, seveda pa je šlo bolj za estetsko doživetje! Pravljica za lahko noč 😉
Primož Blaha 